Maroko – Februar 2026

Dobri dve leti po uspešni padalski ekspediciji v Maroko smo se tja podali ponovno. Tokratno ekipo sestavljamo Maček, Nac, Jože, Žiga in jaz. Odločili smo se za sproščen program – pet letalnih dni v Eagles Nestu, padalskem letovišču, v katerega smo se zaljubili že ob prvem obisku Maroka, in tri dni za kulturno/kulinarično raziskovanje Essaouire in Marakeša. Eagles Nest ponuja polpenzion s sobami neposredno poleg vzletišča, restavracije, bazena in drugih prostorov za aktivno preživljanje prostega časa s pogledom na ocean – popolno za zelo sproščen dopust s padalskim pridihom. Po lastni izbiri je celoten dopust na koncu potekal zelo aktivno. Ker smo imeli z vremenom veliko sreče, smo bili prvih pet dni cel dan v akciji in izkoristili vse možnosti za letenje, zadnje dni pa smo brez premora raziskovali obiskana mesta. V bistvu sem bil edini, ki sem si enkrat vzel dopoldanski počitek, medtem ko so ostali obiskali bližnje mesto in tržnico. Maček je v šali komentiral: “To ni dopust, to so vojaške vaje!”

V ponedeljek zjutraj odrinemo iz Bovca in se v Trevisu vkrcamo na letalo, ki pristane v Marakešu. Iz najetega avtomobila občudujemo presenetljivo zeleno pokrajino in prispemo do gnezda okoli enajstih ponoči.

V torek smo že vsi nestrpni in takoj, ko zastavica obmiri, odrinemo v zrak. Cel dan se mečemo dol in menjamo s šofiranjem avta. Jadranja ni veliko – še največ izmolze Jože, ki močno balonira z mojimi 32 m2. Vseeno imamo konec dneva vsi na naših, od sonca zapečenih obrazih, nasmeh do ušes.

V sredo pojemo zajtrk in se z avtom odpeljemo do 15 minut oddaljenega Agloua. Najprej si ogledamo pristanek na peščeni plaži, nato se odpeljemo na vzletišče. Na vzletišču piha lepo, tako da se vsi, razen Jožeta, ki se javi za šoferja, spravimo v zrak. Jakost vetra se ves čas stopnjuje in piha precej s strani, tako da malo pojadramo in po približno 20 minutah pristanemo. Zaradi neugodnega vetra se že skoraj odpravimo nazaj proti gnezdu, a nas Jože (s krvavim prstom na nogi*) malo posili in se na koncu odpravimo proti vzletišču na plaži. Lokacije ne poznamo in se malo izgubljamo po peščenih cestah. Na trenutke nismo prepričani, ali bo avto kos mehkemu pesku, ampak nam po ovinkih uspe priti do vzletišča na vrhu pečin. V zraku so trije padalci, veter še kar močan. Jože vzleti s svojim parakite-om. Tudi jaz se odločim razgrniti padalo in vsaj na tleh poizkusiti, če veter ni premočen. Ugotovim, da brez težav lahko štartam, in začne se najslajši polet dopusta. Razmere so res idealne, veter popolnoma laminaren, tako da si lahko poleg jadranja brez težav privoščim malo akrobacij in več pristankov na vzletišče ali na vrhu pečin. Lokacija in razgledi so vrhunski, od visokih klifov do manjših sipin, pred katerimi se razteza Atlantski ocean. Da me trije prizemljeni člani ekipe ne bi predolgo čakali na tleh, se z namenom zaključka odpravim južno, kjer bi me lahko pobrali z avtom. Klifi in teren se počasi nižajo, porinem kar se da južno. Letim tik nad terenom, na višini manj kot 50 m. Ampak veter še kar drži, obernem in spet me dvigne, tako da z lahkoto preletim manjši preskok in spet sem v igri. V zraku napišem v skupino sporočilo, da so razmere idealne in priporočam polet. Ko pristanem pri avtu, so Nac, Žiga in Maček še vedno malo zadržani zaradi jutranjega leta, ampak se z malo prigovarjanja vseeno odločijo za štart. Uživamo na polno in po slabi uri skupnega brušenja obale pristanemo, ter se vsi srečni odpeljemo nazaj v gnezdo. Ko pridemo na gnezdo, vidimo, da tudi tu piha vzgornik. Ni druge, kot da raztegnemo padala in se še enkrat vržemo v zrak. V ravni črti odletim proti oceanu. Pristanem na peščeni plaži, kjer že čaka hladno pivo. Noro, kakšen dan!

V četrtek zjutraj me Žiga zbudi že ob sedmih: “Ej, piha gor, ljudje jadrajo!” Seveda mu ne verjamem, še noben dan veter ni obrnil pred 10. uro. Vseeno mi ne da miru, spravim se iz postelje in pogledam z balkona – ljudje jadrajo! Napol v spanju zagrabim opremo in grem na vzletišče. Takoj scurim, ostali izmolzejo še 15 minut jadranja in se mi pridružijo na pristanku. (Tudi štart ni bil najlepši – drugič si moram pri prehodu med posteljo in letenjem vzeti nekaj minut za prebujanje in koncentracijo.) Dan je rešen že navsezgodaj. Peš se vrnem na vrh in pri zajtrku nadomestim vse kalorije, ki sem jih porabil med pohodom. Po zajtrku se odpeljemo do Legzire, okoli enajstih vzletimo in spet zelo lepo jadramo v okolici vzletišča. Na pristanku piha kar močno, ampak vsi pristanemo z odliko. Enako ne velja za večino ostalih pilotov, ki jih razmetava po grmovjih pred pristankom. Odpeljemo se še malo proti jugu v Ifni, kjer nas Maček pelje na dobro morsko ploščo. Ogledamo si še mesto s tržnico in se odpeljemo nazaj do gnezda. Veter je spet ugoden, tako da se spet spravimo v zrak, tokrat zelo lepo jadramo in ponovno pristanemo na plaži. Noro!

Noč iz četrtka na petek je zelo vetrovna. Veter naj bi vztrajal cel dan, tako da se fantje odločijo za obisk mesta Tiznit, sam pa si vzamem dopoldanski počitek. Okoli enih pridejo nazaj in skupaj gremo na sipine, kjer piha premočno za igranje s padali. Popoldne poizkusimo srečo še enkrat in veter popusti dovolj za groundhandling z Jožetovo Ioto. Po kuskus večeru gremo zopet prijetno utrujeni spat. Res vojaške vaje, vsak dan smo šli 15 ali 30 minut prej v posteljo.

V soboto načrtujemo odhod takoj po zajtrku, tako da začnem pospravljati takoj, ko se zbudim. Stopim skozi vrata in glej ga zlomka – vreča spet štrli navzgor. Dvakrat pomižiknem, nato pa hitro naberem opremo in ekipo, in čez deset minut smo spet v zraku. Noro! Malo v šoku pristanemo in gremo peš nazaj. Ko prispemo, vidimo, da je veter obrnil navzdol, tako da smo ujeli kratko okno z ugodnimi pogoji. V zraku je bilo toliko vlage, da smo imeli vsi mokra padala, ampak brez dvoma se je izplačalo. Po zajtrku pustimo gnezdo za sabo in se odpravimo na peturno vožnjo do Essaouire – izjemno lepo obalno mesto, polno barv in življenja znotraj obzidja. Odlična večerja, naslednji dan pa spet vrhinska morska plošča.

Po kosilu se spravljamo v avto, ko me v roko zadene galebovo darilo. Ob trku v roko se projektil razleti, njegovi fragmenti pa z rikošetom nadaljujejo pot proti Nacu. Z novo dozo sreče odrinemo proti Marakešu. Po poti se ustavimo še na veliki tržnici, kjer skoraj ni bilo turistov in je delovala res pristno. Jože dobro navigira po urbani džungli in nas pripelje skoraj pred naše prenočišče. Žiga stopi ven, da nam najde parkirišče, in takoj doživi “Rop stoletja”. Konča se srečno, prikrajšani smo za 15 €, vsi pa živi in zdravi. Večer spet zaključimo z dobro hrano.

V ponedeljek zgodaj pozajtrkujemo, gremo na ogled muslimanskega učilišča in vrnemo avto. Preostanek dneva preživimo na Medini, kjer pijemo čaj, barantamo in kupujemo vse vrste dobrot in blaga. Sledi pakiranje in zadnja večerja.

V torek se zbudimo ob treh zjutraj in se s taksijem odpeljemo na letališče. Polni začimb, oliv, sladic, keramike in ostalih spominkov stehtamo in razporedimo vso prtljago ter odletimo nazaj v Treviso. Načrtovano letenje na Lijaku in čiščenje opreme nam je preprečila nevihta, tako da smo s postankom v Kobaridu zgodaj prispeli domov in tako zaključili ekspedicijo.

Hvala vsem za dobro družbo. Na moj račun ste celo za nekaj mesecev prilagodili termin odprave. Hvala Žigu za organizacijo praktično celotne logistike, Jožetu za padalsko spodbujanje, Žigu in Jožetu za šofiranje, Mačku za Essaouiro in morsko-kulinarično načrtovanje ter Nacu za njegovo pomirjujočo prisotnost, ki mi je pomagala pri odprtem doživljanju tujih navad in kultur. Res smo se imeli noro dobro! Sreča z vremenom in dobra družba – težko gre bolje. Šukran, Tanmmirt!

Nezabeleženi spomini:
ALi Baba, Hipi, Rambo
Smeh na ulicah Essauire, izgon iz ribje tržnice
Pol tajina
Mustafly