Maroko – November 2023

Jadralni padalci pogosto opazujemo ptice, se od njih učimo in se jim poizkušamo v višinah kar se da približati. Tako smo jih posnemali tudi z zimsko selitvijo v toplejše južne kraje. Šestčlanska odprava iz različnih krajev Posočja je v začetku novembra s kombijem zapeljala proti Bergamu, od tam pa z letalom v maroški Agadir. Po prevzemu prtljage in kombija smo se odpeljali v smeri naših apartmajev. Takoj po odhodu iz Agadirja smo prejeli pozdrav lokalnega policista – z nasmeškom na obrazu in kaznijo za prehitro vožnjo v rokah nas je navihano pozdravil z besedami “Dobrodošli v Maroku!”.

Približno ob šestih zvečer smo prispeli do našega nastanišča Nid d’aigle (Orlovega gnezda). Vzgornik na vzletišču je kazal znake pojenjanja, tako da sem hitro zgrabil padalo in z nasmehom do ušes poletel proti Atlantiku. Vzletišče se nahaja na grebenu s približno 250 m.n.v. in slabe 2 km od obale. Odlična lokacija za grebensko jadranje na dinamičnem vetru, ki piha z oceana. V pomladnih mesecih je dinamika pogosto pomešana s termiko, kar ponuja še boljše letalne pogoje. Med našim obiskom pogoji na žalost niso bili idealni. Vseeno smo lahko leteli vsak dan in naredili nekaj poletov z lokalnim jadranjem po grebenu in nekaj panoramskih letov do peščene obale. Pristanek je bil od vzletišča oddaljen približno 5 minut. Padala smo pogosto le namolzli in jih nabasali v kombi in tako naredili kar precej letov. Mirne pogoje sem izkoristil tudi za krsti polet s padalom D razreda (777 King) – hvala Slamič! Z Orlovega gnezda smo leteli popoldan, dopoldneve smo porabili za raziskovanje pokrajine bližnjih vzletišč. Jadrali smo na vzletišču Aglou in izvedli zares lep panoramski let v Legziri. Pristanki na peščenih plažah so se mi še posebno vtisnili v spomin – letenje nad ocean, ko pred seboj vidiš le nebo in morje, nato pa obrat in eleganten dotik tal v nežnem laminarnem vetru na peščeni plaži je res nekaj posebnega. Kljub uživaškemu vzdušju v Gnezdu sva z Žigom zbrala voljo tudi za Hike&Fly in enkrat prišla med kaktusi in grmičevjem do vzletišča peš. Gnezdo je izvrstna lokacija za pilote/turiste, ki želijo sporščujoče letalne počitnice. Standard kompleksa brezdvomno izstopa od revnejših okoliških vasic in naselbin. Neposredno za izvrstnim betonskim vzletiščem se nahajajo bazen, balinišče, sobe z lastnimi sanitariji ter restavracija s krušno pečjo in savno. Hrana je bila pristno Maroška in brez izjeme izvrstna.

Četrti dan smo se takoj po zajtrku odpravili na pot proti Aguergourju, kjer smo preživeli preostanek potovanja. Nismo ubrali najhitrejše poti, ampak smo si hoteli ogledati še gorovje vzhodno od Orlovega gnezda. Na nekem cestnem prelazu je Slamič izvohal divji štart in poletela sva nad puščavnato pokrajino. Vsa imena bližnjih naselbin so na Google zemljevidih zapisana z arabsko pisavo, najbližja večja vasica je Ammelne. Slamič je štartal pred mano in ni imel sreče, zato je moral pristati pod vzletiščem. Jaz sem štartal 5 minut za njim in v tem intervalu so se razmere toliko izboljšale, da se mi je uspelo dvigniti nekaj sto metrov nad gore, prvič zares s termiko poleteti v Afriki in tako vsrkati njeno veličino. Barvni spekter pokrajine je bil ožji kot v domačih Alpah, a nič manj impresiven. Teren je sestavljen iz nekaj odtenkov rjavega kamna in peska ter porasel z redkim grmičevjem in kaktusi. Mogočni grebeni, kopaste skupinice gora, doline in ravnine se med seboj prelivajo in ustvarjajo slikovito podobo. Slamič je moral pospraviti padalo in hoditi približno 45 minut, da je prišel do najbližje ceste. Ta čas sem izkoristil za majhen krog med okoliškimi hribi in igranju v vetrovih na grebenu blizu pristanka, nato pa na terasastem terenu med kaktusi pristal in se nabasal v kombi. Ura ja bila že okoli treh popoldan, pred nami pa je bilo še kar nekaj vožnje, zato smo z minimalnimi postanki peljali naprej in okoli devetih prispeli na cilj.

V Aguergourju smo spali pri Naimi, ki nam je zopet stregla z vrhunsko lokalno kulinariko. Standard prenočišča je bil tokrat nižji kot v Orlovem gnezdu in smo tako malo bolj zaživeli s pravim Marokom. S solidnim straniščem, kanalizacijo in toplo vodo smo vseeno še vedno odstopali od okoliških hiš in domačinov. Aguergour se nahaja približno 50 km južno od Marakeša, na vznožju gorovja Atlas – območje, ki ga je močno prizadel potres približno dva meseca pred našim prihodom. O resnosti potresa so pričale močne razpoke po stenah v Naimini hiši ter porušene hiše in številni šotori civilne zaščite v okolici. Domačini so bili po večini prijazni in nevsiljivi (vsaj za afriški standard), se pa zavedajo mamljivosti domačega terera za jadralne padalce in ga znajo tudi iztržiti. Tako je treba vsak dan plačati za vzletišče in pristanek. Če slučajno pristaneš na sosednem polju ali se odločiš vzleteti 50 m stran od najvišjega vzletišča, moraš plačati še sosedu. Vzletišče je zasilno betonirano in se nahaja na približno 1300 m.n.v., pristanek pa na 800 m.n.v. Tu smo prespali tri noči in vsak dan jadrali na lokalnem grebenu. Zgodaj zjutraj je z najvišjih vrhov Atlasa pihal katabatni veter, se počasi obračal v vzgornik in proti poznemu popoldnevu krepil. Tako smo sredi dneva pogosto curili in koristili lokalne taksije za prevoz nazaj do vzletišča, popoldan pa se je brez problema dalo pristati nazaj na vrhu. Z Žigom sva na dan odhoda ponovno našla zagon za športanje. Po zajtrku sva počakala na nulo in odletela v dolino, nato pa preko cest, stezic, brezpotij, grmičevja in mikro smetišč pripešačila nazaj do Naime. Popoldan smo izkoristili še za poslovilno jadranje in se okoli petih odpravili proti Agadirju. Tam smo pojedli poslednji tažin in se za nekaj ur zaspali, preden nas je zgodaj zjutraj letalo odpeljalo nazaj v Bergamo.

Fajn je blo, kot je zapisal Tone Pavček: “Afrika se splača”!

Ekipa: Simč, Slamič, Žiga, Maček, Rusc, Martin