Polarni mraz v dolini reke Soče

Lansko poletje nam je v Bovcu s pomočjo ZPLS in LZS uspelo postaviti novo avtomatsko vremensko postajo na C postaji kaninske gondole. Nova AVP je bolj robustna kot njena predhodnica in bi morala suvereno kljubovati ekstremnim vplivom vremena s katerimi ji streže visokogorje. Medtem ko sedim na skali in gledam Jožeta, kako postajo cilja na sever, razmišljam o svojih padalskih dogodivščinah v teh ekstremnih pogojih… 

28.2.2018 – zadnji dan v februarju. Pred dvema dnevoma ponoči je ARSOva meteorološka postaja zabeležila -24,7 °C in tudi danes, sredi dneva, je pritiskal oster mraz. Kot vsak normalen delovni dan pičim kole po Kaninu in nadziram dogajanje. Okoli enajstih mi šef odobri zaključek delovnega dneva. Po dolgem obdobju burje se je končno ponudil lep termičen dan, zato brez pomisleka pograbim priložnost in se poskušam čimprej priključiti bovško-drežniški jati, ki se ravno pripravlja na vzlet na C postaji. Sam se odločim za ne steptan štart poleg D postaje. Debele snežna odeja je močno zbita, vrhnjih nekaj centimetrov napihanca pa lepo škripa pod gojzarji. Vetra načeloma ni, zastava na vrh D postaje se vsake nekaj minut zamaje in nakazuje rahel vzgornjik. Baze oblakov so na višini okoli 2000 m – približno 200 m pod vzletiščem. Razprem padalo in se zapnem v Wani-ja, zaprtega sedeža na hribu na žalost nisem imel. 

Ob 12:30 končno odrinem od tal in letim v smeri C postaje. Ravno pri vstopu v zgornji rob oblakov roke zatlačim v zavetje novih rokavčkov in zavijem na JZ proti Boki. Takoj ko zavijem mimo Kope zagledam pred sabo znana padala, ki se na udobni višini poizkušajo po grebenu prebiti proti Italiji. Kmalu priletim v prvi steber in že navijam v smeri Babanskega skednja. V rokah že na tej točki začutim oster mraz, kljub dvojni zaščiti rok. Letim še naprej po grebenu, skoraj do meje z Italijo, kjer ne najdem pravega dviganja, zato se obrnem in pokušam ujeti jato, ki že leti nazaj v smeri Rombona. Po poti so ves čas prisotni, za februarja, presenetljivo široki stebri z dviganjem do okoli 4,5 m/s. Nad grebenom Stadorja enkrat in edinkrat zavrtim vse do baze, kjer je bilo res svinjsko mrzlo. Ravno zaradi mraza sem se v nadaljevanju odločil stebre zapuščati pod bazo oblaka in si tako prihraniti vsaj stopinjo ali dve. Od te točke dalje me  vedno bolj zebe v roke, kar rešujem s konstantnim stiskanjem pesti in občasnim kriljenjem z rokami. Del jate, ki sem ji sledil, se je tu odcepil v smeri Bavšice, del pa je pristajal na Bregu. Sam se odločim za Trento, zato še zadnjič navijem steber pri Čukli in preskočim na Svinjak.

Takoj ko se pripeljem pod greben Svinjaka pridem v dviganje, ki je prisotno po grebenih skozi celotno Trento. Sem in tja zavrtim nekaj krogov, a večino časa peljem ravno v smeri Trente. Na pobočjih srečujem skozi celo dolino trope gamsov. Vedno bolj me zebe v roke in vedno bližje sem Vršiču in svojemu dolgo pričakovanemu cilju – Kranjski Gori. Nad Trento, pod Plešivcem, se mi skozi Zadnjico odpre fantastičen pogled na Triglav. Severno zagledam vijugasto cesto proti Vršiču. Preskočim dolino in na grebenu Debele peči takoj dobim steber. Polen navdušenja v mislih že vidim pristanek v Kranjski Gori in pivo v Kekcu. Odletim do Grintavcev, kjer me pričaka šibko dviganje, katero bi se z malo potrpljenja zagotovo dalo izkoristiti za višino, potrebno za udoben preskok Vršiča.

Na tej točki mi mraz zares pride do živega. Stiskanje pesti ne pomaga več, roke mi začnejo močno drgetati, prav tako začenjam čutiti mraz v nogah in mravljince okoli trebuha. V glavi hitro začnem delati načrt. Vidim tri možnosti: 1- obrnem in pristanem v Trenti, 2- nabiram višino in pristanem v Kranjski Gori ali 3- s trenutno višino poizkušam preleteti Vršič in pristati v Kranjski Gori. Ker me skrbijo ozebline in podhladitev 2. možnost odpade. Let v Trento bi bil logistično najbolj enostaven, a ker si zares želim pristati v Kranjski Gori, se odločim za 3. možnost. Ura je šele okoli 14:00, tako da me v primeru pristanka na Vršiču sestop v dolino ne skrbi.

Približno 2 km zračne linije do vrha vršiške ceste se odcepim od južnega pobočja in letim severno proti vrhu ceste. Propadanje je minimalno in občasno naletim tudi na šibkejša dviganja. Malo pred Solno glavo dobim občutek, da mi bo uspelo. Takoj zatem se začne padanje večati. Letim 10 m nad cesto. Pred seboj že vidim breg, ki se spušča proti Kranjski Gori. Kmalu ugotovim, da mi preskok ne bo uspel, zato se pripravim na pristanek in upam, da mi uspe po cesti teči tistih 10 ali 20 m, potrebnih za ponovni vzlet. Ob dotiku tal se premražene noge ugreznejo v sneg, s koleni padem na tla in padalo se poruši.

Isti moment roke nagonsko porinem med noge in si bolečine ob nenadnem ogrevanju lajšam z vikom in krikom. Takšnega me sreča pohodnika iz Kranjke Gore in nekaj domačih in tujih turnih smučarjev. Po nekaj minutah me roke nehajo boleti in končno se lahko odpnem iz sedeža ter odgovorim klicu narave. Čas za nov načrt. Glede na zgodnjo uro sem imel odprtih več možnosti, obvezno pa sem moral biti naslednje jutro ob 7:00 na delu, zato spanje v koči ni prišlo v poštev. Odločil sem se, da ponovno poizkusim s štartom in odletim v dolino. Zložim padalo in se odpravim po južni poti proti Mojstrovki. Cilj je poiskati ustrezen prostor za vzlet in leteti proti Trenti, kjer me lahko poberejo z avtom. Zavedam se, da obstaja možnost, da se mi ne bo uspelo spraviti v zrak in bom moral prehoditi še kar nekaj poti do doline, zato poizkušam pot opraviti čim hitreje, kar pa se izkaže za precej težavno, saj se mi sneg, zgažen le s smučmi, večino poti udira do pasu. Pot tako premagujem nekaj časa z normalnimi koraki, nekaj časa po kolenih. Zebsti me neha že med zlaganjem padala, prvi koraki v globokem snegu pa me že pošteno ogrejejo, zato napredujem s počasnim tempom. Zavedam se, da si v trenutnih temperaturah ne moram privoščiti letenja v prepotenih oblačilih. Še posebno ne v mokrih rokavicah, tako da namesto palic ali cepina (ki jih itak nimam) za oporo uporabljam kar gole roke, ki me med hojo prav nič ne zebejo.

Po okvirno uri in pol hoje končno prispem na zadano višino, približno na višini vstopa v grapo, ki vodi na vrh grebena proti Mojstrovki. Prvi dve tretjini hoje je pihalo 2-4 m/s rahlo bočnega vzgornjika, ob prihodu na cilj pa se veter skoraj popolnoma umiri. Glede na globino snega se zavedam, da potrebujem za uspešen vzlet pomoč vetra ali pa vsaj zelo strm teren. Najdem ustrezno vzletišče in se začnem pripravljati za štart. Ko razprem padalo sem vesel, da padalo kljub terenu z velikim naklonom na gladkem snegu obstoji in ne drsi navzdol. Temeljito preverim vrvice, gas, sedež in padalo ter se pripravim na tek. Močno povlečem za gurtne in hitro stopim po hribu navzdol. Prvi in drugi korak začutim kako se padalo dviguje nad mano. Tretji korak se mi noga ugrezne v sneg, s prsmi zarijem po tleh in padalo pred mano pade na celice. Sonce pozimi hitro potuje preko neba in se je že med pripravljanjem na vzlet skrilo za Grebenec. Časa nimam več veliko, zato hitro še enkrat pripravim opremo za vzlet, pošteno zadiham in se spet zaletim po hribu navzdol. Ponovno končam z obrazom v snegu. Ko vstanem začutim katabatni veter in takoj se sprijaznim, da bo treba v dolino peš. 

Pospravim opremo in se malo po nogah, malo po riti zelo hitro spustim do vršiške ceste. Na cesti se mi vsak korak ugreza v globok sneg in napredujem prekleto počasi. Planinske poti izven ceste ne poznam in nikjer ne vidim nobenih stopinj, zato mi ne preostane drugega, kot da moralno poklapan nadaljujem po cesti korak za počasnim korakom. Po približno 20 minutah gaženja pridem na spluženo cesto in vesel sporočim dragi v dolino, da mi lahko pride nasproti. V popolni temi me reši na 41. ovinku vršiške ceste, na nadmorski višini 1001 m. Med vožnjo domov me dohiti utrujenost celotnega potovanja, a za jutri je spet napovedan ugoden veter in ker se v takem v dolino res ne spodobi z gondolo, zberem še zadnje moči in pripravim opremo za naslednji dan.